dr. Franjo Žgeč

Naša šola 11. aprila praznuje Dan šole. Takrat se je, 11. aprila 1896, rodil rojak, učitelj in pedagog dr. Franjo Žgeč.

DR. FRANJO ŽGEČ – TVOREC SLOVENSKE PEDAGOŠKE SOCIOLOGIJE MED DVEMA VOJNAMA

Mladen Tancer

V letu 1996 minevata 100-letnica rojstva in 35-letnica smrti dr. Franja ŽGEČA, slovenskega pedagoškega klasika in socialno- pedagoškega reformatorja v slovenskem šolstvu. Obletnici sta pravšnja priložnost, da obudimo misel nanj in na njegovo delo, da tu prvič kompletiramo bibliografijo njegove pedagoške zapuščine in jo napravimo dostopno vsem, ki se bodo podali na pot preučevanja dr. Žgeča in klesanja njegove celovite pedagoške podobe. Zbrani in pregledno urejeni so tudi zapisi o dr. Žgeču, ki so jih napisali mnogi, ki so ga poznali, preučevali ali mu izkazovali priznanja in hvaležnost za veliko in bogato pedagoško delo, trajno vtkano v slovensko pedagoško kulturo. In končno, poravnavamo dolg do neupravičeno in predolgo zamolčanega in na kulturno margino odrinjenega pedagoškega duhovnega velikana, ki mu povojna desetletja niso bila kaj prida naklonjena.

Življenje in delo

Med časovna mejnika 11. april 1896 in 31. avgust 1961 je vpet življenski lok dr. Franja Žgeča. Svoje relativno kratko popotovanje skozi areno življenja je pričel v Dornavi pri Ptuju in ga sklenil od bolezni strt v Celju kot upokojeni gimnazijski profesor. Večno počivališče mu je na pokopališču v rodni Dornavi.

Zibel mu je stekla kot prvorojencu med osmimi sinovi v družini srednjega kmeta Franca in Matere Ane, rojene Franjkovič. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, nižje razrede gimnazije v bližnjem Ptuju, a višjo gimnazijo v Mariboru. Še kot dijak je bil leta 1915 vpoklican v vojsko in leto kasneje ujet na ruskem bojišču. Od tu se je leta 1918 vrnil »obogaten« z revolucionarnimi nazori oktobrske revolucije. Ideje proletarske revolucije je vsrkal vase in so mu postale in ostale vodilo in maksima v njegovem osebnem in pedagoškem življenju.

Leta 1919 je uspešno opravil veliko maturo in se vpisal na študij slavistike, francoščine, pedagogike in nemščine na filozofski fakulteti novoustanovljene univerze v Ljubljani (1919-1923). Leta 1923 je promoviral za doktorja filozofije (pedagoško področje) z doktorsko disertacijo »Problemi vzgoje najširših plasti našega naroda«, za kar je prejel svetosavsko državno študentovsko nagrado.

Kot štipendist s francosko državno štipendijo se je v študijskem letu 1923/24 podiplomsko izpopolnjeval na Sorboni v Parizu pri prof. Simonu v laboratoriju za eksperimentalno pedagogiko. Na povratku iz Pariza je bil nekaj časa na inštitutu J.J. Rousseauja v Ženevi. Tu se je spoznal s Claparedom, Dottrensom in Ferrierjem – pedagogi, ki so bili v tistem času v središču napredne pedagoške misli v Evropi in so s svojimi pedagoškimi nazori ter posegi v neposredno šolsko prakso revolucionirali učno-vzgojno delo. Tu je prišel mladi dr. Žgeč v stik z evropskim alternativnim pedagoškim gibanjem, ki se je manifestiralo kot posledica nezadovoljstva učiteljstva z dotedanjo šolsko in pedagoško doktrino, še bolj pa kot sproščujoče silnice v novih družbenih razmerah. V alternativni pedagogiki je v prvih povojnih letih vodilo prevzela »delovna šola« v vseh njenih izvedbenih različicah. Vznikle ideje o delovni šoli so vnesle v šolsko delo svežino in novega duhá, pedagoško ozaveščeno in emancipirano učiteljstvo je v učni praksi začelo izrinjati pedagoško rigidno herbartjansko didaktiziranje. Žgeč je asimiliral nove tokove evropske pedagogike in jih je kasneje na domačih tleh v učni praksi poizkušal realizirati in prilagajati naši konkretnim razmeram.

Po vrnitvi s podiplomskega izpopolnjevanja se je dr. Žgeč posvetil v celoti poklicnemu delu v šoli, vzporedno pa je marljivo in sproti kritično prebiral strokovno slovstvo, še posebej je študiral pedagoške, sociološke in filozofske novitete. Žgečevo delovno popotovanje se začne na osnovni šoli na Prevaljah na Koroškem (med šolskim letom 1924/25), prehodno le kratek čas nadaljuje na Višji pedagoški šoli v Zagrebu (1925), na učiteljišču v Mariboru (1925-1928), na gimnaziji v Mariboru (1928-1931), na gimnaziji v Ptuju (1931-1934) in sklene na gimnaziji v Celju (1934-1941 in 1945-1946), ko je sledil večletni bolniški dopust in upokojitev leta 1950.

Angažirane revolucionarnosti ter politične aktivnosti mladi Žgeč ni manifestiral le kot višješolec mariborske gimnazije in v domačem okolju, marveč tudi kot študent filozofije na novoustanovljeni slovenski univerzi v Ljubljani. Vključen je bil v radikalno usmerjeno vrsto študentske mladine. Leta 1921 sta s prof. dr. Karlom Ozvaldom ustanovila na univerzi Akademski socialno-pedagoški krožek, » v katerem so skupno delovali študentje različnih strok in ga strankarska razdrobljenost še ni zajela. Eden najdelavnejših članov tega krožka in tudi njegov predsednik je bil Franjo Žgeč, študent filozofije«. ¹ Poleg reševanja socialnih vprašanj študentov je Akademski socialno- pedagoški krožek »leta 1922 ustanovil ljudsko visoko šolo, ki je prirejala javna predavanja in razgovore na različne teme.« ² »Poskus je presenetljivo uspel in skozi 3 leta se je ob nedeljah predpoldne precej redno pred številnim občinstvom v veliki dvorani univerze predavalo in potem diskutiralo o najrazličnejših aktualnih vprašanjih iz sodobnega življenja«. Iz krožka se je kaj hitro razvila študentska partijska ogranizacija.

Mariborska leta (1925-1931) pomenijo kulminacijo Žgečeve vsestranske pedagoške in socialna-pedagoške dejavnosti, po prihodu v Maribor se je hitro pridružil učiteljem v »Pedagoško-didaktičnem krožku«, predhodniku kasnejše slovite mariborske Pedagoške centrale. Pobudnik za ustanovitev in vodja krožka je bil Gustav Šilih, po Schreinerju najmarkantnejša pedagoška osebnost v Mariboru. Kasneje sta skupaj s Šilihom modificirala programske osnove krožka, a po Žgečevi zaslugi se je vsebinska dejavnosti krožka obogatila s sociološko komponentno, kar je bila dovolja trdna osnova za ustanovitev Pedagoške centrale kot višje in unčinkovitejše oblike študijsko-preučevalnega povezovanja učiteljev v Mariboru in širši okolici. Prvi dve leti je dr. Žgeč predsedoval PC in ji vdihnil naprednega duha.V letih 1926/27 je bilo na Žgečevo pobudo organizirano učiteljsko samoizobraževanje. V središču pozornosti in zanimanja med učitelji je bila (pedagoška) sociologija in iz nje izvedena aplikacija na slovenske šolske razmere na življenje in delo šolarjev, še posebej v podeželskem okolju. Med slovenskimi učitelji je bilo za tako samoizobraževanje izredno zanimanje in kaj hitro so se začeli kazati uspehi pri posameznih učiteljih.

Dr. Žgeč je bil že afirmirana pedagoška osebnost, ko je skupaj z Mariborčanoma Antonom Osterecem in Ernestrom Vrancem leta 1928 prevzel uredništvo slovenskega pedagoškega časopisa Popotnik. Uredniški triumvirat je uredil dva letnika Popotnika (1928/29 in 1929/30), ki je opravil pomembno pedagoško poslanstvo med slovenskimi učitelji. Zaradi vse globljih nesoglasji z UJU je po dveh letih urejanja uredniški odbor odstopil. Žgečev delež je bil močno opazen, še prav posebej v programski zasnovi Popotnika z levo usmeritvijo.

Po pohodu iz Maribora na Ptuj in nato v Celje je dr. Žgeč postopoma zgubljal stik z napredno pedagoško dejavnostjo mariborske Pedagoške centrale in se tudi zaradi vse močnejše bolezni umikal v samoto. Prizadejane krivice in bolezni so odslej vse bolj krhali pedagogovo vitalnost.

Kljub relativno kratkemu časovnemu razdobju, ko mu je telesno in duševno zdravje omogočalo polno angažiranost v slovenskem pedagoškem prostorju, je Žgečeva publicistična dejavnost kar zajetna in večplastna. Njegov pedagoški opus je razpet med letnici 1921, ko mu je bil natisnjen prvi pedagoški tekst, in 1940, z zadnjim objavljenim besedilom. V letih 1933 in 1934 ni objavljal. Samo 18 let je bil dejansko prisoten v slovenskem pedagoškem in drugem relativnem tisku. Skupaj je objavil 46 bibliografskih enot in v soavtorstvu sedem. Žgeč je objavljal v Pedagoškem zborniku SŠM, Popotniku, Učiteljskem tovarišu, Ljubljanskem zvonu, Koledarju Cankarjeve založbe, Sodobnosti, Ženskem svetu, Roditeljskem listu in Obzorjih. Spisal je dve knjigi in pripravil dve anketi (zadnjo v soavtorstvu).

Študent Žgeč je v svojem prvencu »L. N. Tolstoj pa njegova filozofija o življenju« (PZ, 1921) že nakazal ostrino, s kakršno je sodil in obsojal mnoge družbene nepravilnosti v takratnih medčloveških odnosih. Avtor ni bil le deskriptor in razlagalec, marveč oster in pronicav vrednostni kritik in usmerjevalec človekovih ravnanj.

Žgečevo delo Problemi vzgoje najširših plasti našega naroda (1923)je izredno močno vplivalo na slovensko pedagoško in sploh kulturno javnost. V bistvu je pomenilo naravno nadaljevanje Schreinerjevih »Preosnov jugoslovanskega vzgojstva v smislu demokratizma«(1919), le da s posebnim poudarkom na širokih plasteh slovenskega naroda, tedaj s posebno izostreno socialno poanto. Žgečevi študiji so v tisku namenili kar veliko pozornosti. Eden od ocenjevalcev je zapisal: «Iz vsega naj zveni odkrito veselje, da se je pisatelj lotil tako energično in temeljito za nas zelo nujnega in perečega vprašanja, in želja, da bi beseda kmalu postala meso«.

Študija je postal vodnik, usmerjevalec in kritični družbeni katalizator mnogim naprednim učiteljem. Po njej so se zgledovali, se poglabljali v sociološke zakonitosti svojega šolskega okoliša ter preučevali okolje in življenjske pogoje,v  kakršnih so tedaj živeli slovenski šolarji, še posebej osnovnošolci na podeželju. Iz Žgečeve študije so se učili odkrivati vzgojne zakonitosti šolskega okolja mnogi progresivni učitelji, med njimi zlasti Doberšek, Jurančič, Kontler, Ledinek, Majhen, Mencej, Osterc, Pavčič, Žagar, Žerjav in drugi.  Samemu Žgeču je študija pomenila življensko maksimo in duhovno oporoko, ki se ji ni izneveril vse do konca svojega težkega življenja. Napredno usmerjeni učitelji, povezani v Pedagoški centrali in kasneje v progresivnem Učiteljskem pokretu so prav pod močnim vplivom Žgečeve študije poglobljeno, družbeno dovolj kritično in na osnovi dialektične sociološke misli preučevali takratne praktične razmere v vzgojnem delu in iskali pravih odgovorov pri razreševanju mnogih zapletenih vzgojnih vprašanj, še posebej v vzgoji in izobraževanju delavske in kmečke mladine. Jedrnata je sintetična ugotovitev dr. Bergantove, da je » zgečeva knjiga Vzgoja najširših plasti našega naroda našemu refornemu gibanju delovne šole prinesla nove socialne vidike za vzgojna prizadevanja in novo vsebino, ki je imela izreden vpliv na mnoge, s sedanjimi vzgojnimi razmerami nezadovoljne slovenske šolnike«.

Leta 1926 so v Mariboru izdali Žgečeve » Popisnice o razvojnem stanju učencev«. Z njimi je močno vplival na učiteljstvo, da je začelo sistematično in poglobljeno preučevati socialne razmere slovenskih šolarjev. Deset let kasneje (1936) sta skupaj z dr. Ozvaldom izdelala » Anketno polo o življenu otrok oziroma diakov v Dravski banovini«, kar je pomenilo nadgradnjo prej začetnemu delu. Z obema anketama se je Žgeč uveljavil kot radikalen zagovornik socialne pedagogike na Slovenskem. Obe omenjeni projekciji sta bili trdna osnova kasnejšim obsežnim in organiziranim empiričnim raziskovanjem (preučevanjem) gospodarskih, kulturnih, socialnih, higienskih in drugih razmer, v kakršnih so živeli in doraščali slovenski šolarji in mladostniki med obema svetovnima vojnama. Z obema anketama je polagal trdne temeje slovenski pedagoški epidemiologiji in pedagoški sociologiji. Skrbno zbrani, urejeni in obdelani podatki naj bi pomagali pri osvetlitvi duševne podobe slovenskih otrok v predvojnem času, učiteljem pa bi bili v pomoč pri spoznanju otrok  in pri neposrednem vodenju vzgojne-izobraževalnega dela v šoli.

Diogenesov aksiom – vzgoja mladih je temelj vsake države – je bilo vodilo Žgečevim prizadevanjem, da bi mlademu slovenskemu rodu, še zlasti na podeželju in v delavskih kolonijah, oskrbeli take življenske in delavne pogoje, da bi jim bilo dano uveljaviti se in iziti iz zaostalosti, bede in neukosti. Posamezniki so mu očitali, da ne vidi prave ločnice med realnostjo stanja in utopijo. Kakorkoli že, s svojimi radikalnimi hotenji se je Žgeč postavil na čelo avantgardnega učiteljstva, ki  je začelo zavestno spreminjati življenjske pogoje šolarjev in se spopadati z okostenelim šolskim sistemom in neučinkovito šolsko prakso. Žgeč je pomembno prispeval pri temeljitvi delovne šole na Slovenskem, jo teoretično in praktično gradil, razvijal in utrjeval. Pomembno je prispeval k radikalnejši smeri pojmovanja delovne šole pri nas. Velika škoda je bila, ko je druga svetovna vojna slovenski šolski prenovitveni polet zaustavila. Po vojni pa ga ni bilo mogoče oživiti. Le slutimo lahko, kolikšne premike v slovenskem šolstvu bi utegnilo opraviti napredno socialnopedagoško valovanje, če ne bi Žgečeve socialno poudarjene pedagoške ideje nasilno zaustavila druga svetovna vojna in če njihov agens ne bi bil tako rano izločen iz pedagoško razgibanega življenja pri nas. Torej, bilo je usodno za slovensko pedagoško pomlad in usodno za idejnega utemeljitelja slovenske epidemiologije oziroma pedagoške sociologije – dr. Franja Žgeča.

S knjigo »Ali spolna vzgoja res ni potrebna?« (1931) je dr. Žgeč zavestno odprl pomembno, a hkrati nadvse občutljivo sociološko in psihološko-pedagoško vprašanje, ki je bilo pravo tabujsko področje. Že v uvodu je pisec poudaril, da je »vprašanje, ki ga načenja v pričujoči knjižnici, eno izmed najvažnejših v sodobni pedagogiki. Ker pa je zelo delikatno, se ga upa le malokdo lotiti. V naši literaturi nimamo še skoro ničesar o spolni vzgoji«. V slovenskw prostoru je Žgečeva razprava v pedagoški in drugi tisk privabila več nasprotujočih si ocen, za lep čas razvnela intelektualne duhove in jih polarizirala na dveh vrednostnih ekstremih. Pisec pač ni mogel vnaprej slutiti, da bo z objavo dobronamerne razprave deležen toliko neprijetne kritike in celo nekaj nizkih in nekulturnih verbalnih udarcev. Vivat Žgeč, so ga hrabrili prijatelji in napredno angažirani kritiki, a z nasprotnega tabora so padale težke obsodbe, celo pereat na straneh Mladike! Seveda ni ostalo brez posledic. Pogum v srcu in čista misel nista bila dovolj za spreminjanje tradicionalnega licemerstva in malomeščanske nadutosti, s čimer je vladajoča družba obvladovala takratno vzgojno doktrino. Žgeč vizionar je prehiteval čas.

V letih službovanja na Ptuju-kamor je bil nasilno in pod obtožbami iz Maribora premeščen-se je dr. Žgeč zazrl v domači in njemu predobro znani svet Haloz. S temeljito vzročno- posledično analizo je dešifiral pavperizacijo haloških ljudi. Tako je nastala Žgečeva najobsežnejša in najpomembnejša sociološko-psihološka študija »Haloze«, ki je leta 1935 v nadaljevanjih izhajala v napredni slovenski kulturni reviji »Sodobnost«. V pronicavi in izostreni študiji je dr- Žgeč na radikalen način odpiral nova pota v preučevanje slovenskega podeželja, še zlasti je usmeril pozornost na neznosne razmere v zaostalih okoljih. In kričeče socialne krivice haloških ljudi je pisec predobro poznal. Z njemu lastno trubarjevsko predanostjo malemu človeku in z marksičnim pristopom je ozavestil, postavil v žarišče in razgalil vzroke bede in propadanja podeželja. Nakazal in terjal je rešitve. V monumentalni študiji haloške bede je iskal Žgeč jasen in enoznačen odgovor na težka vprašanja, ki so pritiskala na haloške ljudi: čigava je zemlja v Halozah, čigavi so vinogradi, kdo ima kruh in kdo lačne otroke. Beda malih ljudi je zrla iz vseh kotov.

Ob sklepu študije »Haloze« je avtor zapisal »Konec I. dela«. Dve stvari dovoljujeta in navajata na domnevno, da je bil I. del pravzaprav predolg v pravo študijo Haloz. V obzorjih (1939) je bil objavljen Žgečev daljši sestavek »Beda haloške dece in nje sociološki vzorki«. Med drugim jeavtor zapisal: »Kdo le malo pozna Haloze in življenje tamkajšnjega prebivalstva, tamkajšnjega otroka, ta ve, da beda in revščina nista le posledice slabe letine, le izraz trenutne krize v poznokapitalistični družbi, ampak da stiskata haloško prebivalstvo že dolga desetletja./…/ Še kot otrok se spominjam, kako je prišala Haložanka v globokem snegu /…/ v Dornavo z nahrbtnikom po krompir za svojo deco, ko ga je glad posta prehud. Od takrat so me zanimale Haloze s svojimi kontrasti, s svojo opojno silo. /…/ Doživel sem marsikaj, a vzrokov nisem doumel. Pozneje, kot dijak, kot visokošolec sem prepotoval Haloze. Kot profesor sem poskušal dognati prave najglobje vzroke, tega kar sem videl. Od kod revščina, zakaj na eni strani ponosne vile, na drugi raztrgane bajte? Zakaj deca nima kruha?« (str. 40) Ob koncu je svoja ostra razmišljanja avtor sklenil z besedami: »Kje je tedaj kruh, ki ga je lačna haloška deca? Odgovor na to pač ni več posebno težak«. (str. 113)  Še v Celju, ko je bilo odmakjen od »okna«, skozi katerega je zrl leta na Haloze, je dr. Žgeč nosil v sebi nedokončano temno poemo haloških ljudi in jih iskal svetlih poti v lepši, boljši in pravičnejši jutri. Drugo, kar potrjujejo domnevo o nedokončanosti študije, je zapis Žgečevega sina:… »To ga je navdajalo z upanjem, da bo še tako zdrav, da bo lahko z mamino in mojo pomočjo končal sociološko študijo Haloze. Vedno bolj je razmišljal o njej. Sedaj je vsakomur govoril o njej. Toda proti poletju se je stanje poslabšalo, o Halozah pa je še vedno govoril.«

Žgeč – marksist, organizator patrijskega gibanja na ptujskem območju, ustanovitelj patrijskih celic na Ptuju in okolici, neizprosen iskalec pravice malega človeka – se je spoprijemal z razgaljanjem krivic ter z govorjeno in pisano besedo utiral pota naprednih družbenih misli, naprednim pedagoškim idejam, ki so se uveljavile šele v letih po drugi svetovni vojni. Danes tako razmišljanje ni prav nič popularno, je celo prej v škodo samemu avtorju in njegovim idejam. Smo še v času družbene fermentacije, ko iščemo svojo samopodobo. A bodimo strpni in prepustimo zgodovini slovenske pedagogike, da izreče pravično sodbo o Žgečevem deležu v slovenskem vzgojstvu in odmeri z objektivnimi kriteriji dr. Žgeču mesto, ki mu gre! Tako bo oprana krivica, ki mu je bila storjena v »novih družbenih razmerah«, ko so bile njegove pedagoške in sociološke ideje zamolčane in odrinjene. Po pretečenih desetletjih je čas za ponovno »odkrivanje« dr. Žgeča!

Dr. Žgeč je bil v svojem času vizionar in vodnik socialno predestiranega slovenskega učiteljstva. Vse njegove misli so bile globoko prežete s pristnim in nepotvorjenim humanizmom. Slovenske učitelje je nenehno spodbujal k izpopolnjevanju, permanentnemu izobraževanju, še zlasti k študiju (pedagoške) sociologije. Podarjal je, da brez le-te ni mogoče dobro spoznati smeri razvoja vzgoje, še posebej vzgoje v družini. V »Popotniku« (1926) je napisal daljšo razpravo »K reformi učiteljske izobrazbe« in v njej opozoril na vrsto občutljivih vprašanj, ki se pojavljajo kot neodtujljiva sestavina vzgojno-izobraževalnega dela. Močno je povdarjal pedocentrističnost, načeli doživljanja in domačijskosti sta mu bili vodili v učno-vzgojenem delu in radikalno odklanjal staro šolo. Široko razgledan, filozofsko in pedagoško poglobljen ter marksistično opredeljen Žgeč je bil kos sintezi mnogoternih silnic v dinamičnem času pedagoškega vrenja na Slovenskem.  Svoja dogajanja in spoznavanja je v govorjeni in pisni obliki posredoval učiteljem, ki so pod vplivom pedagoške centrale in kasneje napredno usmerjenega Učiteljskega pokreta zelo uspešno in učinkovito spreminjali našo slovensko pedagoško danost, ter postopno gradil novo šolo in nove medčloveške odnose v njej. V svojem zadnjem spisu, namenjenem učiteljem, »Naloge sodobne šole« (Popotnik 1939/40), je doktor Žgeč ob sklepu zapisal: »Današnja doba je doba, ko se pripravljajo tla velikim in globokim reformam. V teh pripravah lahko igra učiteljstvo vodilno vlogo, saj stoji s svojim delom sredi širokih plasti našega naroda. Njegova zgodovinska naloga je preučevati otroško duševnost in življenje našega naroda. Kako jo bo izpolnilo, je odvisno od učiteljstva samega«.

Leta 1940 je dr. Žgeč Slovenski šolski matici oddal rokopis: »Praktična navodila za opazovanje učencev«, ki bi naj kot kompendij za opazovanje šolske mladine izšel v naslednjem letu. Recenzija rokopisa je bila zelo ugodna, a SŠM priporočeno, da delo izda. Vojna je preprečila izid knjige.

V rokopisu zgolj v frangmentnih zasnovah ter nedodelani sta ostali Žgečovi deli. »Mladinska psihologija« in II. Del študije »Haloze«. Kruta in dolgotrajna bolezen mu ni dovolila dokončno stilizirati svojih spoznanj in dognanj. Tako je dr. Žgeč zadnji dve desetletji svojega življenja z bolečino ugotavljal, da svojih pronicavih in žlahtnih pedagoških in socioloških idej ni uspel v celoti uresničiti, želel je še, a krila življenja so mu bila strta. Mnoge dobre pedagoške misli so ostale za vselej zakopan zaklad.

Da je dr. Žgeč v svoji mladosti nosil srce in pogum revolucionarja, da ga je vseskozi prevevala najžlahtnejša predanost svojemu ljudstvu, spoznamo iz sklepne misli »Problemov vzgoje najširnih plasti našega naroda«, kjer je med drugimi zapisal:

»…Zavedam se, da je preobširno in preširoko polje, ki sem ga začel orati, da bi lahko končno rešil vprašanje vzgoje najširših plasti našega naroda./…/Toda ni mi jih (misli) narekovala samovolja, narekovala mi jih je ljubezen do mojega naroda in do tistih plasti, iz katerih sem izšel sam in katerih bedo poznam predobro«.

Dr. Franjo Žgeč ima svoje zadnje domovanje v rodni Dornavi. Dornavčani so svojemu uglednemu rojaku in pedagoškemu klasiku leta 1976 odkrili spomenik pred osnovno šolo, ki je poimenovana po njem. Leta 1987 so v šoli uredili spominsko vitrino, v kateri so zbrani Žgečevi pedagoški in drugi spisi. V ptujski občini vsako leto podeljujejo najzaslužnejšim prosvetnim delavcem stopenjske plakete dr. Franja Žgeča.

       Ob stoletnici rojstva dr. Franja Žgeča sta Univerzitetna knjižnica v Mariboru in Društvo pedagoških delavcev Maribor pripravila razstavo in predavanje o življenju in delu slovenskega pedagoškega klasika. Stoletnico so svečano obeležili tudi v Dornavi.

Bibliografija
1.     L:N. Tolstoj pa njegova filozofija o življenju.
PZ,19 (1921), str. 88-113
2.    Pijančevanje, družba in vzgoja.P,42 (1921), str. 127-131. ( O alkoholizmu)
3.    Akademski socialno-pedagoški krožek na univerzi v Ljubljani. PZ,20 (1922), str.61-65.
4.    Nekaj misli o izobraževanju najširših plasti našega naroda in o »Ljudski visoki šoli«. P,44(1923),
3-4, str.69-80
5.    Problemi vzgoje najširših plasti našega naroda. UJU, Pover. Ljubljana. Ljubljana 1923. 112      strani.
6.     Pedagoški zbornik za leto 1922. UT, št. 20, 17. V. 1923, str. 1-2.(odgovor na kritiko).
7.    Nova pota do novih pedagoških ciljev. PZ, 21 (1923), str. 84-93.
8.    Sodobne zahteve vzgoje in narodne prosvete. (Iz pokrajinske skupščine Pover. UJU-Ljubljana).UT, št.31, 4. VIII. 1923, STR. 4-5 IN ŠT. 32, 7. VIII. 1923, str, 4-5
9.    Pedagoški zbornik 1923. UT, št.14, 3. IV. 1924, str. 1; št. 15, 10. IV. 1924, str. 1-2 in št. 16, 17. IV. 1924, str. 1.
10.    Reforma učiteljske izobrazbe. PZ, 22 (1925), str. 107-141.
11.    Popisnica o razvojnem stanju učencev. Izdala PC v Mariboru, 1926.
12.    Za otroka. UT, št. 1, . I. 1926, str. 1.(O anketi in njenem pomenu).
13.    K reformi učiteljske izobrazbe. P,47 (1926),3-4,str. 55-64.
14.    Razvoj otroka v šolski dobi. PZ, 23 (19269,str. 46-112
15.    Za »delovno šolo«. (Poročilo o prireditvah v Mriboru od 15.-17. Oktobra 1927).P,49 (1927/28),4 str. 101-103.
16.    Smernice za nadaljnje delo Popotnika. P,50 (1928/29), 1-2,STR. 1-3.(Soavtorja: Anton Osterc in Ernest Vranc.-Podpis Uredniški odbor).
17.    Poziv vsemu učiteljstvu Slovenije. P,50 (1928/29),1-2, str. 3-4. (Soavtorja. Anton Ostrec in Ernest Vranc.-Podpis Uredniški odbor).
18.    Vprašanje višje pedagoške šole. P,50 (1928/29),3-4 str. 65-67.
19.    V zagovor mladine. (Vzgoja v pubertetni dobi in v dobi dozorevanja). PZ, 24 (1928), str. 46-79
20.    Idejni in praktični program »Pedagoške centrale« v Mariboru. PZ,24 (1928), str. 145-150.
21.    Predgovor. V: Karel Doberšek, Vpliv socialnih razmer na razvoj otroka na Prevaljah. SŠM Ljubljana 1929, str. 5-7.
22.     Ob petdesetletnici. P, 50 (1928/299, 10, str. 289. (Soavtorja: Anton Osterc in Ernest Vranc.- Podpis Uredništvo).
23.    Temelji učiteljske izobrazbe PZ, 25 (19299), str. 47-67.
24.    Smer in organizacija samoizobraževalnega dela za prihodnnja leta.P, 51 (1929/30), 1-2, str. 1-6.(Odlomki iz predavanja na III. samoizobraževalnega tečaju v Ljubljani: Ali naj študira učitelja sociologijo in psihologijo?).
25.    Ob desetletnici slovenske univerze v Ljubljani.P, 51 /1929/30), 1-2, str. 6-8
26.    Tone Seliškar, Rudi. P, 51 (1929/30), 1-2, str. 57-58.(Ocena).
27.     Naša meščanska šola. P, 51 (1929/30), 1-2, str. 59-60.(Ocena zbornika).
28.    Načelne misli glede reforme šole in vzgoje na Dunaju. P, 51 (1929/30), 3-4, str. 65-70.
29.    Vsebina popisnice, ki jo je sprejel III. samoizobraževani tečaj v Ljubljani kot temelj pri vglabljanju                                                                       v otroško duševnost, v milje otroka ter prilike šolske okolice.P, 51 (1929/30), 3-4, str. 103-105.
30.    Uredništvo: Führer für Lehrwanderungen und Schülerreisen. (Urejuje Helmer)P, 51 (1929/30), 3-4-, str. 128.(Urednik: Žgeč, Osterc, Vranc).
31.    Uredništvo: Polemika o učiteljiski samoizobrazbi. P, 51 (1929730), 5-8, str. 176.(Uredništvo pojasnjuje svoje poglede na razpravo d. Mihajlovića in njegov prispevek v zvezi s člankom A. Osterca.). (Člani uredništva: Žgeč, Osterc,Vranc).
32.    Elisabeth Benson,Zwischen siebzehn und zwanzig P,51(1929/30),5-8,STR.252-253.
33.    Epilog,51(1929/30),5-8,str.255-256(Pisci pojasnjujejo vzroke za odstop uredniškega odbora.-      Poverjeništvo .UJU pa sporoča,da izroča uredništvo Matiji Senkoviču.-Soavtorja:Anton Osterc in Ernest Vranc).
34.     Ali je spolna vzgoja res ni potrebna?Ljudske tiskarne d.d.v Mariboru 1931.96 strani.
35.     Nekaj misli o vzgoji in kazni.(Odlomek iz večje razprave).KCD,Ljubljana1932,str.108-111.
36.    Dr.Gogala Stanko,Opedagoških vrednotah mladinkega gibanja. Ljubljana 1932,SŠM.     LZ,52(1932),str.730-734.
37.    Haloze.(Sociološka študija).S,3(1935),1,str.20-34;2,str.70-75;3,str.111-118;4,str.173-177;5,str.224-228 in6,str.273-276.(Konec1.dela).-(Skupaj43 strani).
38.    Anketa pola o življenju otrok oz. divjakov v Dravski banovini.,Ljubljana 1936.(v soavtorstvu z dr. Karlom Ozvaldom).
39.    Otroška groza.(Psihološko-pedagoška študija). ŽS.14(1936,6str.142-145 in7-8,str.167-171.
40.    Poglavje o vzgojni kazni. RL,1(1937),1 str.5-7.
41.    Henrik išče službo pastirja.RL,1(1937),4,str.75-78.
42.    Ali mora otrok ubogati?RL,1(1937),7,STR.151-153.
43.    Naloge sodobne vzgoje.S,6(1938),10,str.469-471.
44.    Kaj otrokom prinese Miklavž?RL,2(1938/39),2str.25-27.
45.    Naše igre. Rudnik.RL,2(1938/39),3,str.49-52.
46.    Sestrica RL,2(1938/39),5,str.97-99.
47.     Krivica RL,2(1938/39),6,str.121-123.
48.    Epilog RUDNIKU,Jurček.RL,2(1938/38),8,str.178-183.
49.    To bo pač imenitna šala.RL,2(1938/39),9-10,str.222-223.
50.    Vranc Ernest: KRITIKI v slovo in opomin.Naš prvi in zadnji odgovor.P,60(1938/39),5-6,str.169.(Odgovor na pisanje »kritika sodobne šole in vzgoje«. – Soavtorja Franjo Žgeč in Albert Žerjav).
51.     Beda haloške dece in nje sociološki vzroki O, 1929, str. 104- 113
52.    Naloge sodobne vzgoje. P, 61 (1939/40), 1-2, str. 2-4
53.    In memoriam: Dr- Eduard Claparede (1873- 8. 10. 1940). P 62 (1940/41), 3-4, str. 112

Zapisi o dr. Franju Žgeču

(Kronološko)

1- Pedagogijski leksikon. Zagreb 1939, str. 469: (Žgeč Franc).

2 -Demarin Josip: Građa za povijest pedagogije Hrvata, Srba in Slovenca. Zagreb 1940, str. 96: (Žgeč Franc).

3 –er-(: Albert Žerjav): Smrt uglednega pedagoga- Dr. Franjo Žgeča. Večer, ( Maribor), št. 206,5. IX. 1961, str. 4.

4- Ob svežem grobu dr. Franja Žgeča. (Govora Alberta Žerjava in dr. Jožeta Potrča).

Ptujski tednik, (Ptuj), št. 34,¸8. IX:1961, str. 3, (s sliko).

5 -M. V. (=M/odic/ , V/lado/): Dr. Franjo Žgeč. Celjski tednik, (Celje), št. 36, 22. IX: 1961, str. 10, (s sliko).

6 -Podjavoršek, Albin: Prof. dr. Franjo Žgeč. Prosvetni delavec, (Ljubljana), št. 15, 27. IX. 1961, str. 2, (s sliko).

7- Šegula, dr. Iva: dr. Franjo Žgeč. Naši razgledi, (Ljubljana), št. 21, 4. XI. 1961, str. 497.

8 -Potrč, dr. Jože: Dr. Franju Žgeč, velikemu pedagogu in iskrenemu prijatelju mladine v spomin

   a) Sodobna pedagogika, (Ljubljana, 12(1961), 7-8, str. 161-163.

   b) Tednik, (Ptuj), 31. X. 1968, str. 19.

9 -Bergant, dr. Milica: Pedagoški nazori ter pedagoški vplivi dr. Franja Žgeča.

Sodobna pedagogika, (Ljubljana), 12( 1961), 7-8, str. 164-175.

10- Humek, Draga: Dr. Franjo Žgeč. 100 let učiteljišča v Mariboru (1863-1963). Zbornik. Maribor 1964, str. 85-87.

11- Ilec, R/udi/: Spomini na prof. dr. Franja Žgeča na ptujski gimnaziji. Izvestja (63) Gimnazije Dušana Kvedra v Ptuju. Ptuj 1969, str. 161

12- Enciklopedija Jugoslavije, knj. 8. Zagreb 1971, str. 642-643: ( Žgeč Franc).

13 -Koal (=Kopriva Alfonz): Pozabljena desetletnica. Večer, (Maribor), št. 232, 6. X. 1971, str. 9. In 11. , ( s sliko).

14- M. G/lajzer/: Ob odkritju spomenika dr. Franju Žgeču v Dornavi. Tednik, (Ptuj), št. 33, 19. VIII. 1976, str. 1., (2 sliki).

15 -Žgeč, Martin-Janez: Moji spomini na brata Franja Žgeča. Tednik, (Ptuj), št. 33, 19. VIII. 1976, str. 3., (s sliko spomenika).

16 -D. Utenkar: V spomin zaslužemu rojaku. Tednik, (Ptuj), št. 33, 19. VIII. 1976, str. 3., (s sliko spomenika).

17- Slodnjak, J/anko/: Pionir pedagoških ved. Večer,(Maribor), št. 193, 19. VIII. 1976, str. 4., (s sliko)

18 -Mala spošna enciklopedija. Knj. 3, DZS, Ljubljana 1976, str. 758: (Žgeč Franjo).

19 -Gojčič, Alojz: Dr. Franju Žgeču.-(Govor ob odkrivanju spomenika v rodni vasi Dornavi.).

   a) Sodobna pedagogika, (Ljubljana), 27 ( 1976),9-10, str. 375-378.

   b) Izvestja (70-71) Gimnazije Dušana Kvedra v Ptuju. Ptuj 1977, str. 33-37.

20 -Hovnik, Franjo: Osnovna šola dr. Franja Žgeča v Dornavi., ( Življenska in borbena pot komunista revolucionarja dr. Franja Žgeča). TV-15, (Ljubljana) št. 14, 13.IV. 1978, str., (s sliko).

21- Jug, dr. Jurij: Dr. Franjo Žgeč in » Problemi vzgoje najširših plasti našega naroda«, (Ob 65. obletnici prvega slovenskega teoretičnega dela s področja izobraževanja odraslih). Sodobna pedagogika, (Ljubljana), 38(1987),9-10, str. 485- 497-

22- Tancer, Mladen:

–          Dr-Franjo Žgeč. 125 let mariborske pedagoške šole- Zbornik SŠPKU v Mariboru. Maribor 1988, str. 29- 31. ( Ponatis v Večeru,/Maribor/, 17., 19. in 20. 12. 1988.).

–          Življenje in delo dr. Franja Žgeča. Zbornik za zgodovino šolstva in prosvete, 24. Ljubljana 1991, str. 139- 144.

–          Dr. Franjo Žgeč- socialno-pedagoški reformator na Slovenskem., (Bio-bibliografski oris). Pedagoška fakulteta/Raziskovalni inštitut/v Mariboru. Maribor1991. 131 strani.

–          Pozabljeni pedagoški klasik. Večer/Sobotna priloga/, (Maribor), št. 148, 29. 6. 1996, str. 45, ( s sliko).

23- Pedagoška enciklopedija. KNJ 2. Beograd 1989, str. 534: ( Žgeč Franjo).

24- Sloveski biografski leksikon. 15. zv., SAZU, Ljubljana, 1991, str. 961- 962:(Žgeč Franjo).

Vir:

Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 1996, letnik 67, str. 262- 273

———————————————————————————————————–

Učenci naše šole so, v okviru TV krožka (mentorica: učiteljica Majda Anzelc), o dr. Franju Žgeču posneli tudi televizijski prispevek v oddaji V objemu šole- maj 2010:

-objavljen je na spletni strani SIP TV: www:siptv.si/ Ogled videovsebin/Otroške in mladinske oddaje/V objemu šole/6. oddaja-

ali  na tej povezavi!

———————————————————————————————————-

SPOMIN NA PROF. DR. FRANJA ŽGEČA NA PTUJSKI GIMNAZIJI

Rudi Ilec

Kot dijak ptujske gimnazije se posebej spominjam profesorja Dr. Franja Žgeča. Veličino njegovega pedagoškega in psihološkega dela sem doumel šele v poznejših letih. Pri delu so ga močno ovirali okvarjeni gibalni živci,stalno je trepetal ko šiba na vodi, s težavo je kaj napisal s kredo na tablo; kljub temu se je ves žrtvoval delu z mladino.
Njegov odnos do dijakov je bil pol humanosti in sproščenosti: in na tem je gradil vsestransko aktivnost dijakov pri šolskem in izvenšolskem delu. Njegove ure so bile zelo živahne, Žgečeva posebnost je bila, da se klub temu niso izrodile v nered. Na hodniku se je čutilo, v katerem razredu je profesor Žgeč. Da bi ustvaril prehod med odmorom in poukom, smo zmeraj zapeli kakšno narodno pesem, profesor Žgeč je pel z nami. Učni program je povezoval z vsakdanjim življenjem. Dijaki so menjaje sami razpravljali o vprašanjih z raznih področij in včasih so seveda zašli tudi na stranpot. Tedaj je profesor Žgeč spretno in nevsiljivo posegel vmes in uspel, da je z bolj utemeljenimi razpravami razgledanih dijakov dosegel zaželeni smoter. Ves čas je pazil na to, da so se uveljavljale osebnosti vseh dijakov; še več, pazil je tudi, da ni bila prizadeta osebnost manj nadarjenih dijakov.  Pri tem je večkrat tvegal, da določena snov ne bo predelana. Pri Žgečevih urah je zavladala med nami aktivna sproščenost. V profesorju Žgeču nismo več gledali strogega profesorja, ampak smo čutili, da živi z nami. Rekli smo, to je –naš človek-, ki nam želi resnično dobro in ki želi doseči, da bomo stvarno gledali na svet. Razumljivo je, da so nekateri dijaki zlorabljali Žgečevo demokratičnost. Vendar je zdravo jedro razreda, ki ga je izoblikoval profesor Žgeč, vedno odločno podpiralo Žgečeva napredna prizadevanja in končno le zmagala. Profesor Žgeč ni nikoli vsiljeval svojega mišljenja; mlade ljudi je osvojil z močjo svoje besede. Žgeč je bil socialno čuteč profesor. Z vso prizadetostjo se je zanimal, v kakšnih razmerah živijo dijaki, in s priporočili  pripomogel, da so revni dijaki dobili inštrukcije, brezplačno kosilo v dijaški kuhinji in preko RK je dobil kakšen dijak tudi obleko. Veliko moralno pa tudi gmotno podporo je nudil dijakom, ki so bili zaradi komunizma izključeni iz vseh srednjih šol v Jugoslaviji brez pravice do privatnega izpita. Kjer je le mogel, je političnim in prosvetnim oblastem smelo dokazoval, kako krivična je takšna ostra kazen za izključene dijake. Na to, da je iz ptujske gimnazije, iz dijaških in profesorskih vrst, izšlo toliko znanih voditeljev naprednega delavskega gibanja, je prav gotovo v precejšni meri vplival tudi prof. Franjo Žgeč. Dr. Franjo Žgeč pa je neumorno delal tudi izven gimnazije. Sistematično je zbiral podatke in napisal študijo o viničarskih odnosih v Halozah.

Vir:
Izvestja -Gimnazije Dušana Kvedra v Ptuju. Ptuj 1969, str. 161

Zapis pripravili:

Učenci 7. razreda: Denis, Aljaž, Rachela, Tjaša, Leonardo, Tadej, Janja, Jana, Chiara, Tadej, Tomas, Leon, Jan, Gregor,Tomaž

Mentor: Danilo Muršec

Dornava, 9. 4. 2013